-
1 thing
[miŋ]nounstvar, reč, predmet, stvor; bitje, oseba; posel, delo; colloquially oné, onegá; plural stvari, predmeti, obleka, pribor, potrebščine, hrana, lastnina; colloquially pohištvo; orodje; posodje; književna dela; stanje stvari, dejstvo; okolnosti, razmere, odnosi; svojstva; ureditev; misli, izjavethe thing — bistveno, prava stvarand the things colloquially in podobne stvari (podobno)for one thing — v prvi vrsti, prvothe first thing after — prva stvar nato, takoj natooh, poor thing! — o, revče!things person: juridically osebne, premične stvarithings real — nepremičnine, realitetethings political — stvari politike, politične zadeveof all the things to do! — in ravno to moraš napravitito have a thing about colloquially biti ves mrtev na (kaj); imeti strah pred; imeti (kaj) protito make a (good) thing of colloquially dobiti (izvleči) dobiček izto put things into s.o.'s head — vznemiriti koga (s kako novico)
См. также в других словарях:
stvár — í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni … Slovar slovenskega knjižnega jezika
píhati — am nedov., tudi pihájte; tudi pihála (í) 1. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: zunaj piha; imeli smo sončno vreme, vendar je precej pihalo; pihati v sunkih / zapri vrata, pod… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ród — ú tudi a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu 2. navadno s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vléči — vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ) 1. s silo, usmerjeno proti sebi a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prílika — e ž (í) 1. kar je posledica okoliščine, okoliščin, ugodnih za uresničitev česa: prilika je nanesla, da sva se kmalu spet srečala; imeti, izrabiti, zamuditi priliko; čakal je na priliko za pogovor / ob priliki te obiščem / dal sem mu priliko, da… … Slovar slovenskega knjižnega jezika